Svet skozi kozarec malinovca.

Odkar pomnim, si bila dama. Prijazna, dobro vzgojena in nadvse vljudna, obenem pa tako elegantna in ponosna.
Vedno sem si te predstavljala kot premožno meščansko gospodično, ki se ob nedeljah v družbi hihitajočih se prijateljic sprehodi po mestu. V roki prefinjeno vrti rumenkast parasol s tankim vzorcem spominčic in deli tople nasmehe očaranim mimoidočim.

Najbrž je bilo naše travnato okolje zate preveč preprosto. Kje je kultura, lahkoten utrip mesta in visoka družba?

A imela si veliko. Sprehode po sencah mogočnega zelenega gozda, topel vonj po travi in ljubeče božanje potnih, umazanih rok nas, ki smo te imeli radi.

Za popestritev življenja si si izbrala krvoločno panogo mišjesledstva. Nepopustljivo si trgala šope trave, rila v blatno zemljo, vohala mišji strah in kdajpakdaj celo slavila triumf ob nemočnem mišjem trupelcu. Pa ne velikokrat. Šlo je bolj za igro, tradicijo, morda dokazovanje, da si še vedno sposobna sem ter tja skopati kako luknjo.

Sicer si bila bolj miroljubne narave. Med uživaškim poležavanjem v objemu sončnih žarkov si vzvišeno motrila absurdno početje svojega nerodnega življenjskega sopotnika: lajanje na ptice, avione in nedolžne ljudi, ki so se sprehajali po Logu. Pa vendar si se mu kdaj pridružila, najbrž zgolj zaradi solidarnosti – saj si vendar tudi Capko zasluži, da ga kdo podpre v njegovih prepričanjih.

Si ga imela rada? Si, na svoj poseben način. Kot bi poskušala skriti svojo naklonjenost. Morda si hotela samo, da se nauči manir. Da spozna, da življenje ni le igra, kot si sama spoznala že davno. Da odraste.

Tudi deda in babi si imela rada, pa obe veliki legli mladičkov, za katere si tako ljubeče skrbela, in nas vse. Mislim, da tudi mene. Včasih, ko sva se pogovarjali o najinih življenjih in strmeli v daljavo, si se z glavo pritisnila ob moje stegno in ostala ob meni dolgo, dolgo.Mnogo lepih trenutkov sva preživeli skupaj. Včasih, ko si še bila pri močeh, si šla z mano teč, na grič in potem po gozdu. Ko sva prišli nazaj, si mi odločno vsilila taco in se postavila pred vrata, potrpežljivo čakajoč na svoj piškot.

In z mano si šla, ko sem bila žalostna. Usedi sva se v nočno travo in poslušala si, kako tečejo od mene solze, misli in besede, in potem si se stisnila obme in mehki dotik tvoje dlake mi je povedal, da me imaš rada.
Včasih sva se samo sprehajali in peli. Bohemian Rhapsody, The Show Must Go On, Who Wants to Live Forever, Yesterday, Shine on you Crazy Diamond. Vedno si tako zbrano poslušala, tudi na koncu, ko nisi slišala ničesar več.

Bila si moj navdih. Moje občinstvo. Moja prijateljica.

Zadnjič sem ti pela prejšnji teden. Opolnoči sem hlipala na griču. Capko je zaslišal moje petje, ti si sledila njegovim sledem. Pridirjala sta iz megle in najprej vaju nisem prepoznala, majhne, besne silhuete z živčnim laježem in višje, popolnoma izsušene, ki je od sebe spuščala otožno, hropeče sopenje in srhljivo otožno škripanje. Ti si bila ta shiran obris, Juna, in po začetnem strahu sem naenkrat postala tako srečna, da si svoje iztrošeno telo privlekla vse do mene.

Včeraj sem prišla k tebi. Ležala si na svojem mestu pod drevesom in prazno strmela v sončen svet pred sabo. Ko si me zagledala, si se zganila in oči so ti utrujeno zasijale. Pogovarjali sva se o tvojem življenju. Lepo življenje je bilo, si rekla in se spokojno nasmehnila.

Potem sem vzela fotoaparat in posnela zadnje slike tvoje elegantno osivele podobe. Žarki toplega januarskega sonca so se ujeli v tvojo lepo dlako in mehke travne bilke so ti še poslednjič zašepetale, da te imajo rade.

Počasi sva vstali in se odpravili v hišo. Zanašalo te je. Pri dedu sem izprosila piškot zate. Previdno si ga pojedla.
Pobožala sem te po glavi in ti si utrujeno pokimala. Adijo, Juna.

In potem si šla.

Lahko pišem o naravi, ki jo vsakič znova tako osuplo odkrijem. O plahih jutranjih meglicah, ki skrbno umijejo moj pogled, ko navdušeno tečem med njimi. O mirnem, zanesljivem toku reke. O topli energiji v sončnih žarkih kopajočega se gozda. O veličastnosti, s katero se od življenja dostojanstveno poslavljajo utrujene rastline na našem vrtu. O svetlobi, ki se ujame v moje lase. O zmagoslavju, ki me preplavi, ko se s svojim škripajočim kolesom vozim barvitemu objemu jeseni naproti.

In potem se prisrčen smeh bližnjih prelevi v privoščljivo rezgetanje. Sonce postane bled krog za oblaki sivega dima, ki je ostal od uničujočega ognja prejšnjega dne. Besede so neizrazite, pesmi zadrgnjene, pogledi uprti v pusta siva tla. Misli lovijo same sebe.

Postanem senca, skrčena nekam navznoter z motnimi očmi opazujem groteskne prizore današnjega sveta. Miles Davis na sivi avtocesti, na nebu pa Lucy z diamanti. Otožni obrazi. Zamolkli pogledi. Izmaličeni nasmehi.

A sivo sonce bo zasijalo močneje. Glas bo zazvenel, roka pobožala, ustnice poljubile. Senca se bo obarvala v resničnost.

-----------------------------------------------------------------------------------------------.

Rada bi, da me jesensko listje potegne nazaj v svoj škrlatni objem.

Vohaš zimo?